Sem Simon Zore, z ženo Tamaro sva starša šestnajstletne hčerke in osemletnega sina. Živimo v enostanovanjski hiši v Radovljici. V domači Radovljici sem končal osnovno šolo, srednješolsko izobraževanje sem nadaljeval na Jesenicah, univerzitetno izobrazbo sem uspešno zaključil leta 1995 na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Prosti čas namenjam družini, prijateljem in številnim hobijem. V letih 1997 do 2005 sem bil predsednik Turističnega društva Radovljica, od leta 2001 do 2004 predsednik Košarkarskega kluba Radovljica, od letošnjega februarja naprej sem predsednik nadzornega odbora Rokometnega kluba Radovljica, ki je trenutno najhitreje rastoči kolektivni šport v občini Radovljica. Sem tudi veteran vojne za Slovenijo.

V času študija sem deloval v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani, kjer sem bil študentski minister za izobraževanje. Svoje znanje in energijo sem usmeril tudi v obuditev delovanja domačega kluba študentov, kjer sem bil tri leta član predsedstva. Prvi dve leti delovanja Zveze študentskih klubov Slovenije (ŠKIS) sem bil njen tajnik, prav tako pa sem aktivno sodeloval pri njenem nastanku. Vodstvene izkušnje, ki sem jih pridobil kot direktor Študentske organizacije Univerze v Ljubljani so botrovale izgradnji Hostla Celica v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana.

Delovno področje v domačem okolju je najbolj povezano s Komunalo Radovljica, kjer sem vodil projekt plinifikacije v občinah Radovljica in Bled, kasneje sem bil kot svetovalec župana občine Bled zadolžen za področje gospodarskih javnih služb. Bil sem tudi predsednik uprave družbe Alpdom Radovljica d. d., ki se ukvarja z upravljanjem večstanovanjskih objektov. Trenutno sem direktor nepremičninsko investicijskega podjetja. Ukvarjam se tudi z nepremičninskim posredovanjem. V dveh mandatih sem bil občinski svetnik, en mandat tudi predsednik odbora za prostor.

Svoje delo kot poslanec v DZ RS vidim predvsem na področju okolja in prostora. Zaradi svojega poklicnega udejstvovanja se prepogostokrat srečujem z nepotrebnimi administrativnimi ovirami na področju pridobivanja gradbenih dovoljenj. Treba je uskladiti zakonodajo, ki je velikokrat v nasprotju sama s seboj, ter poenostaviti upravne postopke na področju urejanja prostora. Večjo težo je treba dati ljudem, ki so strokovni in v tem okolju bivajo, manj pa imeti administrativnih ovir, čez katere uradniki z »zdravo kmečko logiko« velikokrat ne morejo in smejo. Poskrbeti moramo za trajnosten in sonaraven razvoj. Dvig blaginje ne sme iti na škodo okolja. Okoljska politika pri nas žal velja za drugorazredno temo, tudi minister za okolje zaenkrat nima prave veljave. Okoljska politika je v Sloveniji napačno pozicionirana, doseči mora mesto, kot ga ima v tujih, razvitih državah, in sicer postati mora nosilka načrtovanja in odločanja v državi.

ZA ZELENI PREBOJ!